Naša zgodba

Pri sprejemanju gostov v naš dom imamo v naših družinah dolgoletne izkušnje. V HIŠO ŠKANTAR na Ribčevem Lazu, od koder izhaja moževa družina, so prvi gostje začeli prihajati kmalu po vojni, ko je prababica Amalija v svoji hiši ob Bohinjskem jezeru uredila nekaj sob za goste in se s sobodajalstvom tudi preživljala. Tašča Marija in tast Miro, ki živita v spodnjem delu hiše in sta od nje nasledila skrb za goste, večkrat pripovedujeta o turizmu v tistih časih. Najbolj smo si zapomnili, da je takrat veljalo, da je gost »kralj« – prišel je na oddih v Triglavski narodni park, zato se njegov mir ni smel motiti z ničimer. Danes smo mlajše generacije manj zadržane in zaradi gostov ne hodimo več po prstih po hiši, temveč se z veseljem tudi podružimo z njimi – za marsikoga ni lepše izkušnje, kot je pridružiti se domačinom ali svojim gostiteljem na izletu v planine.

Marija in Miro poleti rada posedata na klopci pred hišo in občudujeta Julijske Alpe s Triglavom na čelu – tega razgleda se ni mogoče naveličati. V jutranjih urah se odpravita osvajat bližnje hribe, kot so Galetovec, Ratitovec, Rudnica, ali pa na sprehod ob Bohinjskem jezeru. Še vedno rada razvajata goste, ki se že leta vračajo v naše apartmaje, in jim popoldan, ko se utrujeni vrnejo s pohajkovanja po Bohinjskih gorah, z veseljem postrežeta.

»Življenje je lepo, če nas je veliko za mizo, še lepše pa, če se miza šibi pod težo hrane in vina.« To je bil življenjski moto mojega očeta Staneta v HIŠI GORENC v Bohinjski Bistrici. Oče je bil zelo odprt in gostoljuben, njegova družabnost pa nalezljiva, zato ni čudno, da se je spoprijateljil z večino gostov. Številni k nam radi zahajajo tudi po njegovi smrti. Prvi gostje v apartmajih so bili prijatelji in znanci staršev z vseh koncev Slovenije, ki so z njima delili ljubezen do narave in ribiško strast. Tako so dobili možnost prespati, kadar so prišli v Bohinj. V vseh teh letih je naša hiša postala njihov drugi dom, mi pa njihova družina.

Moja starša ter tašča in tast so vse življenje tesno povezani z naravo in so na mlajše generacije prenesli občudovanje njene lepote, še posebej alpskega sveta. Pogosto smo med izleti nabirali zelišča in cvetlice – smrekove vršičke za sirup proti kašlju, materino dušico za čaj, borovnice za borovničevo žganje, regratove cvetove za regratov med … Verjamem, da od tod izvira moja ljubezen do barv in naravnega cvetja. Predvsem me navdušuje cvetje v visokogorju, kjer so pogoji res neizprosni, a narava vedno najde prostor za življenje. Zato sem apartmaje poimenovala ALPSKI CVET in cvetne motive iz narave prenesla tudi v notranjo opremo obeh hiš.

Z možem sva prevzela tradicijo bohinjskega gostoljubja od svojih staršev, ki so jo negovali dolga desetletja. Trudiva se, da je bivanje pri nas še prijetnejše, in s svojimi gosti skušava deliti vse tisto, kar navdušuje naju. Mož je velik zagovornik spoštljivega in trajnostnega odnosa do narave, tudi profesionalno se ukvarja z okoljevarstvom. V prostem času je navdušen gorski kolesar, hribolazec in ima licenco gorskokolesarskega vodnika. Jaz prisegam na hojo v naravi in kolesarjenje. Pozimi pa oba rada turno in alpsko smučava ter tečeva na smučeh. Resnično sva hvaležna, da nam narava, v kateri živimo, omogoča vse te športne aktivnosti. Najin naslednji izziv je po etapah prehoditi Juliano Trail in zaključiti Bohinjsko planinsko pot. Tudi sinova rada priskočita na pomoč pri skrbi za čistočo apartmajev in okolice hiše. Sta odlična svetovalca, če vas zanima, kako doživeti Bohinj kot mladostnik – angleščina jima teče kot namazana.

To smo torej mi – na kratko. Prisrčno vabljeni!

Lidija